Go on, it’s a great day for a run!

Čeprav za polmaraton v Edinburgu nisem ravno pretirano trenirala, sem se veselila tako samega potovanja kot tudi teka.

Dejansko me razdalje ni bilo več strah, sem pa do nje še vedno ohranjala spoštovanje, ki ga zahteva in si ga tudi zasluži.Pot na Škotsko seveda ni minila brez zapletov, a ko smo bili tam in sem v rokah držala štartno številko v živo roza barvi, sem se zavedla, da me naslednji dan čaka nekaj resnično posebnega.

Zjutraj se zbudim, ura ne kaže še niti pet zjutraj, zunaj pa že popolnoma svetlo. V tem se zbudi tudi Uroš in me malenkost spravi v paniko, da sva zaspala, ker pri nas obtakšni uri čisto belega dne vseeno nismo vajeni. 🙂 A brez težav sem odspala še dobro uro, potem pa po obveznem zajtrku in kavi med sprehodom na štart postala malenkost zaskrbljena, ker me je kljub gori oblačil v megli in vetru kar pošteno zeblo.

Ob klepetu z ostalimi zgodnjimi KinVitalovci je čas hitro minil in že je bila ura skoraj osem, ko se je bilo treba razvrstiti v štartni koridor. Še vedno me kar zmrazi, ko pomislim, kako močno me je takrat zeblo. 🙂

Trasa je bila rea čudovita, s štartom v skoraj same, centru mesta smo si ogledali tudi kar nekaj znamenitosti – oziroma smo si jih predstavljali, ker so bile zavite v meglo. Začela sem super, čisto lahkotno in brez večjih težav. Do 12. Kilometra, kjer so se pojavile že dalj časa trajajoče težave z želodcem in kislino.

Od tam je bil tek nemogoč in sem prehodila en cel kilometer, vmes pa Špeli in Urošu stisnila sms, da bo malenkost trajalo vse skupaj, ker ne morem tečt več kot nekaj korakov v kosu.

Na tej točki sem resno razmišljala o odstopu, ker se mi je za moje zdravje preprosto zdel bolj pameten, a sem si vseeno rekla, da bom malenkost shodila in potem videla, kako naprej.

Od trinajstega kilometra naprej je nekako šlo, ampak zelo po obrokih in s kar nekaj premori za hojo, za nameček se je pa še tisti zadnji del trase, ki je bil ena sama ravna cesta, neverjetno vlekel. V cilj sem tako prilezla s tretjim, a najslabšim polmaratonskim časom do zdaj.

Nase pa sem bila ponosna tako, kot še nikoli do zdaj, ker sem se zavedala, da bi brez želodčnih težav lahko odtekla svoj osebni rekord.Zdaj me ni več sram tega, da sama sebi rečem, da sem tekač. Ravno nasprotno sem na to noro ponosna in se že veselim prvega teka, ko bom ugotovila, da tekaški travniki nikakor niso tako prekriti z rožicami, kot se mi zdi v tem trenutku. 🙂

Naslednja postaja bo Salomon tekaški vikend (ki sem ga za dve osebi zadela na fotografskem natečaju), v sklopu katerega bom poskusila srečo na prvi pravi trail tekmi.

Maham iz letališča v Glasgowu.

xoxo, P

Trenutno poslušam: Sam Smith
Trenutno berem: Runner’s World
Trenutno gledam: 13 Reasons Why
Foto dneva:

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s