Dobrodelni teki so zakon!

Po Istrskem maratonu so tekaški copati cel teden preživeli nekje v kotu, jaz pa sem večino časa lizala rane in celila posledice drugega polmaratona. Ko pa se je pojavila priložnost, da se lahko udeležim dobrodelnega teka, ki vmes zavije na moj najljubši kotiček v Ljubljani, sem to priložnost z veseljem tudi zagrabila.

No, to veselje je sicer trajalo nekje do večera pred štartom, ko sem že razmišljala o tem, da morda pa vseeno ne bi šla, da se mi ne da in bi deževen dan raje preživela ob gledanju Harryja Potterja. 🙂

Ampak sem se v nedeljo vseeno nekako prepričala, da sem namesto trenirke nase navlekla tekaško opremo, pri zajtrku zavrnila štrudelj, ki ga je preko Melite v Ljubljano poslala mami, in si rekla, da zakaj pa ne bi tega teka izkoristila za trening. Edinburg se vseeno bliža in nekje je treba začeti ta zadnji del priprav na še eno polmaratonsko trpinčenje.

Vreme je na koncu kar zdržalo, noge so bile spočite in nasmejana sem se pognala od Pediatrične klinike proti gradu. In pri tem mislim dobesedno pognala, ker je bil tempo prvega kilometra občutno hitrejši od vsega, kar sicer tečem. Ampak sem si rekla, da če kje, si pa to lahko privoščim na 6 kilometrov dolgi trasi.

Zakaj se mi dobrodelni teki zdijo zakon? Ker se mi na cesti do gradu ni več ljubilo celo pot tečt, sem vmes malo hodila. In to čisto brez slabe vesti, ki bi jo zagotovo imela na katerikoli drugi tekmi. Na poti gor sem srečala še eno punco, ki me je spodbujala, misleč, da je zmanjkalo moči. Pa sem ji nazaj rekla, da je dobrodelni tek in si človek lahko vzame tudi malo bolj “na izi” in šla v svojem tempu naprej. 🙂

Sem bila pa zaradi soparnosti vseeno vesela, ko smo bili enkrat na vrhu in me je čakal moj najljubši del vsake aktivnosti – tek navzdol. Tam sem prej omenjeno punco, ki me je navzgor prehitela, spet srečala in družno sva tekli do cilja, se vmes pogovarjali o vsem mogočem, tudi o tem, da že dve leti in pol ni tekla.

Moj odgovor na to je bil takoj “Kako pa potem lahko tako hitro tečeš?! Saj te komaj lovim!”, na kar pa je ona čisto mirno odgovorila, da se ona matra, da bi držala moj tempo in ne obratno. Pa sva se druga drugi nasmejali in tekli naprej. 🙂

V cilju sem bila vesela, ne zgolj zato, ker sem sama sebi dokazala, da se hitrost nekje globoko v nogah vseeno skriva, ampak predvsem zaradi tega, ker sem se zavedala, da sem s svojim tekom naredila nekaj dobrega.

Poleg tega pa nas tovrstni dobrodelni teki zares spomnijo, kakšen privilegij je, da sploh lahko tečemo in vsak dan čas aktivno preživljamo v naravi.

Zato se mi ne zdi prav, da se na dobrodelnih tekih sploh meri čas, saj s tem spodbujamo tekmovalnost tam, kjer je zagotovo ne bi smelo biti.

Imejte se radi.

xoxo
P

Trenutno poslušam: Bruno Mars
Trenutno berem: The American Drifter
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s