Kako začetnik izbira tekaške copate?

Izbira tekaških copat je tema, o kateri je napisanih toliko strokovnih člankov, da je splet z njimi že zasičen, a še vedno se čisto vsak novi tekač vpraša, kako hudiča naj izbere pravilen model zase.

Jaz sem pred leti moj čisto prvi prvi tekaški poskus začela v klasičnih živo roza Nikovih copatih, ki so jim sledile Brooks Ravenna, trenutno pa tečem predvsem v Salomon Sonic.

Ko se je moja tekaška pot začela, nisem imela pojma, kaj pomenijo pojmi pronacija, supinacija, blaženje in stabilnost. V trgovini sem preprosto pokazala, kater model mi je lep in tukaj se je moje znanje končalo. Določeni, ki so imeli zraven imena še oznako PRO, so se mi zdeli malenkost strašljivi, ker da lahko obuješ nekaj takšnega, pa zihr že moraš bit malo bolj resen tekač. Tako je to odpadlo in je bilo treba iskat naprej.

Razlika med trail in cestnimi copati? Meni so oboji izgledali popolnoma enako. Edino oznaka trail se mi je slišala preveč resno, zato sem se ji poskušala čim bolj izogniti.

Danes morda res vem občutno več, a sem tako Salomon Sonic kot Salomon Sense PRO Max izbirala zelo (nekateri bi rekli da tudi predolgo) dolgo. Prvi kriterij, ki je moral biti izpolnjen, je bila barva. Že tukaj se je pojavila prva tragedija, ker nobenih ni bilo v točno tistem odtenku modre barve, ki si jih bi jaz želela, zato sem se odločila za rdeče, najboljše outfite zgradila na podlagi tega, zato se Pro MAX zdaj ne ujema s čisto ničemer. 🙂

Kot drugo sem si želela teka po oblakih oziroma čim bolj mehek copat, ki ga trg lahko ponudi. Čisto nikomur, s komur sem se posvetovala, moji sanjski copati Adidas Pure Boost niso bili všeč oziroma so mi rekli “da v tem pa res ne morem tečt, da je to copat za v mesto”, zato so bile moje sanje o modrem, lepem in hkrati mehkem copatu v trenutku končane.

Z žrtvovanjem barve je bil najboljši približek Sonic, in ne Sonic Pro – za tisti copat mi je bilo rečeno, da moram 10 km teči pod 50 minutami, do takrat pa naj nosim nekaj drugega (toliko o spodbujanju in motiviranju začetnikov 🙂 ). Ni šlo za ljubezen na prvi pogled, daleč od tega. Kakorkoli sem imela med hojo občutem, da sem na oblakih, pa sem imela med tekom občutek, da me povsod nekaj tišči in na splošno, da je copat čuden.

Tako je padla v vodo tudi odločitev, da bom v njih tekla 21 km na ljubljanskem maratonu (čeprav so bili s tem namenom kupljeni!) in sem ga odtekla v popolnoma zguljenih Brooks Ravenna (ki pa so se ne glede na vse takrat obnesli dobro). Izogibala sem se jim, dokler Brooksice niso bile dokončno uničene in šele z rednim tekom v njih sem ugotovila, da copat lahko ponudi veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Svoj pravi obraz so pokazali šele po dobrih 100 oziroma 150 kilometrih ali pa se je šele takrat moje telo dodobra navadilo in zdaj v njih tečem z veseljem.

Rekla bi, da je to copat za tiste, ki jim je najbolj pomembno udobje. Ne vem, koliko copat tehta, ker mi tovrstni podatki ne povejo absolutno nič, ampak baje je za tako močno blaženje še vedno dovolj lahek. Tako da če boste želeli teči hitro, bo najbrž treba narediti še kaj drugega kot samo izbrati boljši tekaški copat. 🙂

Ne priporočam pa, da se z njimi preveč potikate po Rožniku in ostalih stezicah, ko so vsaj malo vlažne ali celo zasnežene. Ker drsi. Tako drsi, da še mene, ki sem vse prej kot hitra, odnese iz ovinka.

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: John Mayer
Trenutno berem: Tekač.si
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s