Zakaj pa vi tečete?

A ni to vprašanje, s katerim se prej ali slej sreča praktično vsak tekač? Kot bi bil tek nekakšna popolnoma drugačna aktivnost od vseh ostalih športov, ki preprosto zahteva večji namen. Zakaj pa vi hodite v fitnes? Ali na pilates? Ali na odbojko? Tega ne sprašuje nihče, vsakega pa zanima, zakaj se ljudje ukvarjajo s tekom.

Si predstavljam, da maratonce in ultramaratonce to vprašanje doleti še precej bolj pogosto in nekako predvidevam, da je velikokrat pospremljeno še s kakšno drugo opazko ali podvprašanjem.

Priznam, da sem bila tudi jaz del tiste množice. V bistvu še niti ne tako zelo dolgo nazaj. Ko mi res ni bilo jasno, kaj počneš vmes in o čem razmišljaš, da mine ena res tako dolga razdalja. Vedela sem, da ne more biti tako preprosto kot samo “one foot in front of the other”.

Nikakor mi ni bilo jasno, kako ti vmes ne postane dolgčas. No ja, zdaj je to mnenje malenkost drugačno, saj se zelo dobro zavedam, da je več kot preveč stvari, s katerimi se ukvarjaš med dolgimi teki. Moje misli velikokrat zaidejo k življenjskemu smislu in kako je šlo moje življenje tako močno narobe, da sem pristala pri vzržljivostnem teku. Včasih se celo sprašujem, kje je šlo narobe, da sem pristala v tako močno tekaško obarvani družbi.

Tečete morda zaradi samopotrditve?

Zaradi potrditve okolice?

Da nekomu lahko dokažete, da nekaj zmorete?

Da sami sebi dokažete, da zmorete?

Ker so vsi vaši prijatelji tekači in se zaradi njih počutite obvezane, da tečete tudi vi?

Morda zato, ker med tekom preprosto uživate?

Ker vam je čudovit pogled na okoliško naravo?

Ker vas prevzame “runner’s high”, ker ste zmogli nekaj, kar zmore samo določen odstotek prebivalstva?

Zaradi kombinacije vsega naštetega ali zaradi nečesa popolnoma drugega?

Pri meni gre za kombinacijo skoraj vseh zgoraj naštetih dejavnikov, ki se jim pogosto priključi še vsaj 20 ostalih. Sama sebi še vedno nočem in si tudi ne upam reči tekač, ker se mi zdi, da moram narediti še kaj več, da si ta naziv zaslužim Ampak glede na to, da počasi prihaja moja prva prava tekaška obletnica, si lahko rečem, da sem vesela, da še vedno vztrajam. Ker kakorkoli kot netekač vse zgoraj naštete stvari težko razumeš, na koncu tek postane precej več od napisanega in zame je cilj izpolnjen, če se le vsak dan naučim nečesa novega.

Še vedno ne verjamem, da je to šport, kjer si samo zavežeš tekaške copate in greš. To je preveč poenostavljena trditev. Tako zame tek v dežju predstavlja težavo, ki je za zdaj še nisem pripravljena rešiti in se nameravam do nadaljnjega skrivati v toplem zavetju doma ter tekaške aktivnosti prestaviti na kakšen drug dan.

Če bi pa morala podati en kratek in jedrnat odgovor, ne vem, zakaj tečem. Ne vem, zakaj plačujem po več 10 evrov za štartnine tekem, kjer vem, da bom neverjetno trpela. Mogoče zaradi medalje? Najverjetneje ne, ker si to na večini dogodkov zaslužiš samo na daljših razdaljah od tistih, ki jih tečem jaz. Zaradi družbe? Tudi ne ravno, ker vsak tekač na tekmi teče zase. Zaradi samopotrditve? Obstaja ogromno drugih stvari, kjer lahko najdeš precej boljšo obliko samopotrditve.

Tako da ne vem, morda skupek vsega? Ampak za zdaj gre predvsem za pot, ki me vodi od tekme do tekme in ne toliko za to, kaj prinesejo tiste določene ure in minute na specifični trasi.

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: MRFY (Tretje oko!)
Trenutno berem: reviews novih tekaških copat
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:

img_2103

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s