Blog

Tek je bolj osamljena aktivnost od boksa

Sem ena izmed tistih ljudi, ki obožujejo poletje. Takoj podpišem za celo leto temperatur krepko nad 25 stopinj Celzija in v zameno nikoli več ne doživim temperatur pod +5 stopinj. Že iz tega vidika je zame zimski tek, ki poleg nizkih temperatur v večini primerov s seboj prinese še tek v temi ali dežju, nekaj, česar resnično ne maram.

Če imaš občasno še takšne težave z motivacijo, kot se to dogaja meni, vsi zgoraj našteti dejavniki zelo hitro privedejo do tega, da resno razmišljaš o tem, da bi tek za nekaj mesecev potisnil v kot in se raje posvetil zimskemu spanju. Tako je letošnja zima dejansko prva, ki jo (bolj ali manj) preživljam aktivno. Seveda se je precejšnja težava pojavila ob koncu jesenske sezone, ko sem ugotovila, da tekaška oblačila, ki so v tistem času zasedala omaro, morda vseeno ne bodo dovolj za tek v takšnih razmerah. Ko je bilo sčasoma rešeno to, pa je vseeno ostala še tista glavna težava – kako se pripraviti do tega, da greš večkrat na teden prostovoljno na mraz, oblečen nekajkrat manj, kot bi bil sicer, če bi šel kamorkoli drugam.

Pa še to, da brez očal v temi seveda vidim malo oziroma skoraj nič, v neko veliko pomoč pa ni niti tista smešna luč, za katero sem potrebovala skoraj dva tedna, da sem se jo sploh naučila pravilno uporabljati. In tako se skoraj vedno v temi zgodi, da se nekje na poti med Tivolijem in Čadom lovim, da ne čofnem v blato (da o kakšnih manj shojenih odsekih sploh ne govorimo), pri čemer se vedno panično oziram okrog, če me je slučajno kdo videl, kako se kot nerodna panda lovim, da ne bi padla.

Zato že zdaj odštevam dni do človeku bolj prijaznega vremena, ker vem, da se je na tek vseeno lažje odpravit, ko pripeka sonce kot če lije kot iz škafa, piha veter in je real feel približno deset stopinj pod ničlo.

Tek je težka stvar že brez vseh zgoraj omenjenih stvari. In kdorkoli bo rekel, da je vedno posejan z rožicami in obsijan s sončnimi vzhodi ter zahodi, nima pojma ali pa si samo zatiska oči. Ker se vsi soočamo s tem, ampak nekateri težave preprosto raje zamolčijo – in namesto tega trdijo, da naokrog skačejo s samorogi.

Ampak tek je veliko več od skakanja naokrog s samorogi. Vedno (oziroma v določenih primerih. So tudi tisti noro luštni res lahkotni teki – ko enkrat prideš do te stopnje, da je tek sploh lahko nekaj lahkotnega, jaz še po enem letu nisem čisto tam), ko greš že na trening (kaj šele na tekmo), se zavedaš, da boš svoje telo znova potisnil čez tisti limit, čez katerega prejšnjič ni šlo. “Ker drugače pač ne napreduješ,” mi je nekdo izmed KinVital tekačev februarja lani rekel o tempo teku in intervalih, kjer daš vse od sebe. “Brez tega ne gre.”

Se strinjam, da brez tega ne gre. A na nekaj takšnega moraš biti pripravljen psihično, ker fizično zagotovo nisi. Telo bo vedno pazilo samo nase in se bo takšnim nameram poskušalo upirati. V časih, ko sem se še ukvarjala z boksom, so velikokrat govorili, da je boks eden najbolj osamljenih športov, saj greš v ring in se zelo dobro zavedaš tega, da te lahko nekdo “orng” pretepe. A zdaj se s tem ne strinjam več, prej bi rekla, da je bolj osamljen šport tek. Pri boksu to traja nekaj rund po nekaj minut, pri teku telo čez napore, ki so več kot primerljivi z boksom, potiskaš večkrat na teden po več ur, na tekmi pa to pomnožiš še na kar nekaj potenc.

Ampak še vedno to radi počnemo in tega tudi jaz ne zamenjam več. 🙂 Več o tem pa kdaj drugič.

Imejte se radi. Maham, pred tekaškim čofotanjem po blatu.
xoxo
P

Trenutno poslušam: Dan D
Trenutno berem: Delaj, teci, živi
Trenutno gledam: Rokomet
Foto dneva:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *