Blog

Kako se je končal moj prvi pravi trail tek?

Vsak, ki je z mano kadarkoli govoril o teku, verjetno ve, koliko imam za povedati čez klance. Tisti, ki je z mano kadarkoli tekel, pa še predobro ve, kako čisto vedno še pred začetkom klanca postanem bleda in si zabijem v glavo, da tega ne morem in da nečesa takega nisem sposobna, ker je preprosto preveč težko.

In tako je v sklopu (preveč) ambicioznih ciljev za leto 2018 tudi to, da sprejmem tek v klanec in se s tem najprej poskušam sprijaznit, potem pa morda nekoč v tem tudi uživat. Glede na družbo je bilo le vprašanje časa, kdaj bo tako prišel na vrsto tudi trail tek, ki je čisto iskreno občutno bolj zabaven od konstantnega tolčenja po pločnikih, ampak zame zato posledično tudi toliko težji.

Vse skupaj se je začelo čisto okej, počutila sem se v redu, zadnje čase sem imela občutek, da mi gre počasi (ampak res počasi) v hrib vedno lažje. Kot vedno se je moja teorija izkazala za popolnoma napačno, zato smo bili spet pri tistem, da je bila vsebina želodca nevarno blizu temu, da konča nekje v Tivoliju. Sprva je šlo okej, dokler nekje na polovici poti navzgor nisem zaslišala komentarja, “Joj, Polona, ti si pa malo bleda.”

Zamomljam, da je vse ok in šele malo kasneje priznam, da mi je v bistvu kar precej slabo. Ampak do vrha je pa šlo. Počasi. Nekoč bo šlo pa mogoče tudi v enem kosu. In ko prideš do vrha, je to popolnoma drugačen svet kot tek po cesti. Greben je z razgibanostjo terena toliko bolj zabaven, da ti niti za sekundo ne more biti dolgčas. Če ne zaradi drugega zato, ker moram ves čas pazit, ob kaj vse se lahko zaradi slabega vida spotaknem in kje vse mi lahko zaradi nerodnosti spodrsne.

Sicer sem še vedno malenkost preklinjala, ko je na vrsto prišel kakšen klanec, ki je daljši od enega metra (ker sem to vseeno jaz), ampak v dolino je šlo pa super. Pričakovala sem, da bom večkrat končala v blatu, a sem se čudežno uspela čisto vsakič ujeti. Domov pa še vedno prišla blatna do kolen in še višje, ampak komaj čakam, da grem spet. Zgolj zato, ker je tek po grebenu vreden tistega, da ti je vmes malo slabo.

In tako je prvi mesec po koncu premora že mimo. Kilometrine se ni nabralo ravno veliko (natančneje 74,5 kilometrov in nekaj manj kot 2000 metrov vzpona), a vseeno dovolj, da lahko na tem začnem graditi bazo za polmaraton. Tokrat bolj pametno in organizirano kot prvič.

Klanci so pa le še en dokaz, da se zarečenega kruha res največ poje. 🙂

xoxo
P

Trenutno poslušam: MRFY
Trenutno berem: STA
Trenutno gledam: How to get away with murder
Foto dneva:

IMG_1906

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *