Novim tekaškim ambicijam naproti

Zadnje dni leta 2017 sem preživela ob močnem razmišljanju o letu, ki se je iztekalo in o letu, ki je prihajalo. Presenetilo me je, da sem ob tem ogromno časa namenila ravno razmisleku o teku. Česa me je to leto (ki je bilo hkrati zame tudi prvo leto, ki sem ga v veliki večini preživela tekaško) naučilo, katere stvari so me izučile in predvsem, kako si želim iti naprej.

Del tega je tudi tale blog, ki sem ga po šestih letih pisanja avgusta 2017 popolnoma preuredila in spremenila v tekaške zapise. Pri tem nikoli ni šlo za to, da mi tek ne bi bil pri srcu, šlo je zgolj za to, da sem mnenja, da je treba (predvsem začetnikom) pokazati tudi tisto plat tega športa, kjer ne rastejo rožice. Zapisov, kjer je vse polno barv, naokrog tečejo samorogi in sonce nikoli ne zaide, je dovolj. Želela sem pokazati, da je težko, ampak da je ob tem tista resnična zmaga v tem, da kljub vsemu vztrajaš.

Zato sem v svojih očeh v letu 2017 zmagala. Ker teka nisem opustila kljub vsem poškodbam, fizičnim in psihičnim naporom. Šlo je za borbo z mojo ambicijo, zaradi katere sem si želela doseči preveč. In če si kot začetnik v čemerkoli (sploh pa v teku) želiš preveč, to boli. Boli tako fizično kot tudi psihično, ker kot ambiciozen človek padce včasih težko sprejmeš in moraš včasih hote ali nehote stopiti korak nazaj. Temu je bil namenjen moj tekaški premor po ljubljanskem maratonu – in ne temu, da se mi ni ljubilo ukvarjati s športom nasploh ali specifično s tekom.

A kakorkoli me ambicija včasih pokoplje oziroma sesuje, vseeno trdno verjamem v to, da je nujno potrebna. Brez tega si nikoli pri zdravi pameti ne bi upala prijaviti na polmaraton s tako majhno mero izkušenj. Če bi bila “ziheraš”, nikoli niti sanjala ne bi o tem, temveč bi se gibala v območju udobja tekem, dolgih 4 ali 5 kilometrov, ki jih bi vedno tekla v tempu, ki me ne bi niti približno utrudil.

Ampak če lansko leto pustimo v preteklosti in začnemo gledati naprej, prihodnost nikakor ne izgleda slabo. Upam, da so poškodbe v veliki večini končno sanirane in mi bodo sčasoma nehale povzročati nepotrebne bolečine (ker jih je tudi brez tega dovolj), da se lahko lotim vsega, kar si je moja znova preveč ambiciozna osebnost zadala. Ciljev je ogromno, ampak za zdaj je čas samo za tiste izbrane.

Ne bom več govorila, da si želim pri polmaratonu prebiti magično mejo dveh ur. Letos želim zgolj izboljšati čas dveh ur in sedemnajstih minut. Ampak pred tem si želim predvsem uživati najprej na tistem dogodku, kjer sem bila že dve leti zgolj kot opazovalka dogajanja in se ga bom letos končno lahko udeležila tudi tekaško – Istrskem maratonu, ki poteka na meni skorajda najljubšem delu Slovenije. Potem pride na vrsto uživanje na polmaratonu v Edinburgu, ob koncu tekaške sezone pa še trpljenje ob polmaratonu v Ljubljani, ker vem, da bom tam želela izravnati vse neporavnane račune.

Vmes pa čim več prijetnih tekaških ur in postopnega sprejemanja raznolikih treningov. Ob tem predvsem to, da končno sprejmem, da je del teka tudi tek v hrib in da še bolj kot do zdaj uživam ob teku v dolino. Vse ostalo pa naj za zdaj ostane tam, kjer morajo tiste največje želje tudi biti – skrito.

Če se dotaknemo še številk – leta 2017 se je nabralo slabih 550 kilometrov, slabih 11500 metrov vzpona, dobrih 65 ur treningov in skupno 75 tekaških aktivnosti.

Trenutno poslušam: Ed Sheeran
Trenutno berem: half marathon training plans
Trenutno gledam: Limitless
Foto dneva:IMG_1831

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s