Kakšno je tekaško počutje po enem mesecu premora?

Polmaratonska razdalja ljubljanskega maratona je na meni pustila precej posledic. Od bolečin do tekaškega kolena in predvsem manjše motivacije, zato sem tek za nekaj časa postavila na stran in se posvetila drugim stvarem.

Ogromno časa sem preživljala v telovadnici, kjer sem v bistvu prvič spoznala, kaj pomeni delati z utežmi in kako uteži vplivajo na telo, ob tem pa je bil seveda primarni cilj odpraviti poškodbe kolena, da se sčasoma lahko vrnem k preklinjanju Rožnika in ostalih hribčkov. Telovadnica je v zimskem času nekaj fenomenalnega – ves čas je svetlo, kar pomeni, da dobro vidiš, ni te strah ob kaj se boš spotaknil, kdaj ti bo spodrsnilo in boš padel po klancu navzdol in v kako globoko lužo boš stopil, predvsem pa je toplo in ni treba občutno premalo oblečen časa preživljati na -6 stopinjah.

Občasno je prišla kakšna pobuda, kdaj pridem na tek, ampak v veliki večini v tem enem mesecu name ni pritiskal nihče, za kar sem in bom ostala zelo hvaležna. Potem sem se v začetku decembra opogumila in se odločila, da ta torek pa pridem na tekaško vadbo. Dopoldne Uroša vprašam, kaj je v načrtu in pove mi, da bo ravnina.

Do večera se je to spremenilo in na ogrevanju sem izgubila še tisto barvo, ki sem jo imela, ko sem slišala, da bomo šli kar proti cerkvici na Rožniku. Zelo blizu sem bila celo temu, da kar mirno odkorakam domov. Čeprav si misliš, da če si uspel pretečt polmaraton, boš pa brez težav zborbal še tisti ubogi klanec in traso, ki bo dolga manj kot 8 kilometrov. Ampak ni čisto tako. Med pripravami na ljubljanski maraton klancev praktično nisem tekla, en mesec popolnega premora pa mi je odvzel precej kondicije.

In tako sem veselo tudi takrat čutila vse Haribo zelene žabice, kako so nevarno blizu tega, da končajo v jarku ob poti (flashback na tiste nesrečne kremšnite na začetku sezone). Podobno je bilo tudi prejšnji teden, ko sem na tekaško vadbo prišla v četrtek, ampak so bili iz neznanega razloga tudi takrat na sporedu klanci – tokrat ne samo Rožnik, ampak tudi Šišenski hrib. Pa še deževalo je.

Ampak prvi klanec sem uspela zborbati v kosu, čeprav po polžje in znova blizu tega, da kaj izločim iz sebe. Težko je na novo začeti, še težji in bolj naporen pa je bil trenutek, ko sem ugotovila, da se težav s koleni in kolki še nisem uspela v celoti znebiti.

Tako da zdaj, prijavljena na polmaraton v Edinburgu, borbam naprej, še vedno se občutno bolj veselim telovadnice, ampak misel na tek več ni tako grozna. Zato vem, da je bil premor prava odločitev, kljub temu, da se zdaj počutim kot bi bila čisto na začetku.

xoxo
P

Trenutno poslušam: Ed Sheeran in Andrea Bocelli
Trenutno berem: Christmas gifts guide
Trenutno gledam: Koncert Vlada Kreslina na TV Slovenija
Foto dneva:

IMG_1734

One thought on “Kakšno je tekaško počutje po enem mesecu premora?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s