Blog

Tisti, ki tečejo, v srcu nosijo sonce

Ljubljanski maraton je na mojem koncu pospremil precej slab zadnji mesec treningov, kjer sem doživljala eno tekaško krizo za drugo. Pojavljalo se je vse od tega, ali sem sploh primerna za tek, do tega, ali sploh spadam v KinVital in KinVital družbo. Polmaraton se je bližal, moja kilometrina pa se je začela zmanjševati precej hitreje, kot bi bilo zaželjeno in priporočljivo.

Na začetku sem si zadala cilj, da polmaraton sploh pretečem. Ampak to je bilo avgusta, bolj kot se je bližal oktober, bližje so bile sanje, da bi ga odtekla pod dvema urama in vedno bolj sem se s tem obremenjevala. Na eni strani sem vedela, da fizično česa takšnega še nisem sposobna, a želja je bila vseeno velika. Zdaj, ko gledam nazaj, najverjetneje tudi prevelika in je tudi vodila v vse tiste krize, ki so se dogajale v zadnjih tednih.

Ko sem stopila na štartno črto, me je kot vsakega drugega tekača ljubljanskega maratona vzdušje čisto prevzelo in začela sem dobro. Tempo je bil primeren za to, da bi 21 kilometrov za las odtekla pod dvema urama. Težava se je pojavila tam, ko je bilo ta tempo treba držati na tako dolgi razdalji. In tako sem prvo krizo doživela že po petem kilometru, ko so na dan privrele težave s kolenom, splošno slabšo pripravljenostjo in predvsem psiho. Tekla sem vedno počasneje, sanje o polmaratonu pod dvema urama pa so tako že pred desetim kilometrom umrle. Takrat sem si zadala rezervni cilj – pod dvema urama in desetimi minutami. To se mi je zdelo dovolj realno, da bi lahko uspelo. Poudarek na tem, da se mi je zgolj zdelo realno, ker je bilo v resničnosti precej daleč od tega.

Vedno ko sem tempo poskušala pospešiti, nikakor ni šlo. Bolečine v mišicah in sklepih spodnjega dela telesa so bile prevelike in morala sem upočasniti. Dvigniti so me uspeli le tisti, ki so si včeraj vzeli čas in me prišli čakat ob trasi – čeprav so morali čakati precej dolgo, ker sem seveda na tiste dogovorjene točke prišla precej kasneje, kot sem jim sprva rekla, da bom. Navijačev ob progi je res veliko, a tisti znani obrazi štejejo največ. Špela, Anja, Ksenija, Mark in Jure, brez vas niti končni dve uri in sedemnajst minut ne bi bili dosegljivi.

Tisti, ki tečejo, v srcu nosijo sonce pa je bil le eden izmed mnogih znakov, ki se te tudi v največji krizi vseeno uspejo dotakniti. Čeprav sem si sprva od Luke želela izposoditi prirejen naslov Cestna brutalnost ali ko se sanje raztreščijo na tisoč koščkov, sem si pozneje vseeno premislila.

Grem naprej, korak za korakom in upam, da s čim manj tekaškimi krizami. Medalja na koncu je vseeno nekako poplačala vse solze, bolečine, krize in čas, ki sem ga preživela ob treningih.

Čeprav na čas nisem ponosna, sem premagala samo sebe. In tudi to nekaj šteje.

Na tem mestu pa se bi rada zahvalila predvsem za tisto posebno in najbolj prijetno družbo ob treningih, tudi če je bilo kdaj to ob petih zjutraj ali ob desetih zvečer, za poslušanje jamranja in težav, ki so se zdele velike predvsem v moji glavi, ter za vse besede spodbude, brez katerih včeraj niti na štartni črti ne bi stala.

Imejte se radi.

xoxo
P

Trenutno poslušam: Uptown Funk
Trenutno berem: Poletje v gostilni
Trenutno gledam: Stranger Things
Foto dneva:

3 thoughts on “Tisti, ki tečejo, v srcu nosijo sonce

  1. […] Čeprav se s tem ukvarjam že od začetka januarja, pa je danes z uradno prijavo na polmaratonsko razdaljo Istrskega maratona vse skupaj postalo resnično. O tem sem že veliko pisala, še več govorila, zato si skoraj z gotovostjo upam trditi, da se vsega skupaj tokrat lotevam bolj pametno, kot sem se prvič. […]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *