Blog

Kako hudiča se začetnik prijavi na polmaraton?

V bistvu sem se odločila, da kronološko dogajanje izpustim, saj je precej bolj zabavno skakat sem in tja. Tokrat skočimo nazaj na tisti 14. avgust, ko sem nespametno izpolnila prijavo na polmaraton na letošnjem Ljubljanskem maratonu.

Nekje sem prebrala, da tekači v povprečju potrebujejo dve leti tekaških izkušenj, šele potem pa se jim priporoča, da na tekmi odtečejo polmaraton. Jaz sebe še vedno niti za tekača nimam, kaj šele, da bi imela v nogah dve leti rednih tekaških izkušenj. (Danes med tekom sem srečala skupino srednješolcev med športno vzgojo. “Ne gleda, lahko hodimo,” je rekla punca, ki je bila del repa skupine. No, takšna sem bila celo srednjo šolo tudi jaz.)

Nekako imam občutek, da bo tistega 29. oktobra čisto enaka zgodba, kot je bila pred Nočnim tekom Ljubljanica – nekdo me bo moral praktično odvleči na štart in me prisiliti, da grem tečt.

Zadnje čase precej poslušam o tem, da sem kar naenkrat začela ogromno tečt, kako lahko toliko tečem, od kje mi volja in od kje mi predvsem motivacija. Kakorkoli pogosto poslušamo o ne vem kakšnih vse motivacijah in tem, da si od teka odvisen in brez njega ne moreš – bullshit. Velikokrat gre kar za to, da moram sama sebe praktično pretepst, da se spravim v tekaške superge in odvlečem ven iz stanovanja. Velikokrat trpim, še vedno velikokrat skoraj izbruham tisto odlično kremšnito ali testenine in predvsem si velikokrat vbijam v glavo, da se mi ne ljubi in bi raje gledala serije.

Ampak potem skoraj vedno pridem nazaj na 14. avgust in se spomnim, da sem prijavljena na polmaraton. In ne samo to. Da sem začetnik, ki je prijavljen na polmaraton. In takrat vem, da drugače ne bo šlo. Da si ne morem privoščiti toliko gledanja serij, ampak se moram spravit, ker se polmaraton ne bo pretekel sam.

Kako torej pride do tega, da se prijaviš na polmaraton?
Moj prvotni cilj za letos je bil, da na Ljubljanskem maratonu odtečem 10 kilometrov pod eno uro. Glede na to, da sem imela za seboj eno precej slabo tekmo (Soča Trail 10 kilometrov, ki jih je bilo v bistvu 11 in ogromno klancev – bruh), saj sem se nanjo odpravila čisto nepripravljena, sem vedela, da me čaka dolga pot. Takrat je bilo v nogah le 5 kilometrov na teden in zdaj ko gledam nazaj, šele vidim, kako srečna sem v bistvu lahko, da sem v cilj prilezla v času, v katerem sem.

Tako da sem se letos s prvim avgustom lotila bolj resnih treningov. Nisem izpustila niti ene tekaške vadbe, zadala sem si, da se moram pojavit na vseh skupinskih tekih in se kdaj na tek odpraviti še sama. Potem pa sem na prvem izmed skupinskih tekov uspela preteči skoraj 16 kilometrov. V bistvu me v sklopu tistega tekaškega veselja niti ni bilo treba nekaj noro prepričevati, dovolj je bilo le nekaj prijaznih besed sotekačev (ki so v bistvu vsi maratonci, tako da imam občutek, da se niso čisto zavedali, v kaj prepričujejo začetnika. Mogoče se me hočejo le znebiti na tekaških vadbah.) in prijavila sem se na polmaraton. In isto sekundo mi je bilo žal. In skoraj vsak dan od takrat naprej mi je bilo še malo bolj žal. Sploh prejšnji teden, ko namesto zastavljenih tedenskih 40 kilometrov nisem naredila niti 30. Ah kaj, niti 10 ne. Bilo jih je 6,9.

Tako je, magična motivacija, ki te v največjem nalivu potegne iz postelje, ne obstaja. Ampak baje pravijo, da kjer je volja, tam je pot. Tako da do polmaratona se poskušam držat tega.

(Mogoče v vsem tem teku celo uživam, ampak tega valda ne bom priznala. Tako kot Belokranjec pri zdravi pameti nikoli ne bo priznal, da je kdaj kje mogoče probal dober cviček.)

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: Mi2
Trenutno berem: Lonely Planet za Sicilijo
Trenutno gledam: Saw
Foto dneva:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *