Blog

Kako hudiča se začetnik motivira za tek?

Po enem tednu teka se ne počutim čisto nič boljše, čisto nič močnejše in zagotovo čisto nič bolj v formi. Ravno nasprotno. Še preprosta opravila, kot recimo vstajanje iz postelje in hoja po stopnicah zaradi vseh bolečin, postanejo naporna (Pa naj na tem mestu omenimo, da ta bolečina traja po kar nekaj dni v kosu. Toliko o mojem močnem prepričanju, da bo zaradi Isostarja ali magnezija regeneracija magično noro hitra.).

Eno jutro se zalotim, da sredi jutranjega rituala (ker je misel na vstajanje zaradi bolečih nog preveč travmatična) brskanja po Instagramu začnem gledati tekaške fotografije. Po nekaj minutah se zaradi njih počutim le še slabše, zato vse skupaj kar zaprem. Na fotografijah deluje enostavno, ljudje so nasmejani, kot da je tek ena čudovita stvar, ki te napolni z neverjetno količino sreče. Bi jim skoraj že verjela, pa me bolečine spomnijo na to, kako grozno je vse skupaj v resnici.

Melita me sprašuje, če zvečer pridem na tek. “Ne, vse me boli,” ji čisto hladno odgovorim. Vem, da se ji moje jamranje zdi čisto brezpredmetno, ker navsezadnje sem minuli teden “pretekla” (v bistvu sem več hodila kot tekla) le slabih 10 kilometrov.

Tisti dan precej časa posvetim pregledovanju totalno hudih športnih oblačil. Valda si želim vsake druge stvari, ki jo odprem. Rečem si, da zdaj ko tečem, vse to itak potrebujem. (Je rekla, dejansko tekla pa dvakrat v letu 2017.)

Seveda se tudi ne morem upreti in kar nekaj stvari naročim, čisto navdušena, ker na spletni strani tako dobro izgledajo na tistih fit lutkah. Tisti dan se vseeno nekako izkopljem iz zavetja postelje in se spravim na tek, kljub bolečinam, prisotnim v tistih mišicah, za katere niti nisem vedela, da obstajajo. Na nek način celo vesela, ker komaj čakam, da dobim vse tiste stvari. Predstavljam si, kako hudo bom izgledala v tistih hudih pajkicah in tisti noro lepi majčki, ki se bo popolno ujemala s tekaškimi copati.

Motivacija precej hitro izgine, saj me znova zagrabi hudič, ki se mu reče Rožnik. In takrat vem, da v tistih razmerah tudi v najlepših oblačilih sveta ne morem izgledati dobro. Dobra volja hitro izgine in spet se znajdem sredi teme, obkrožena z globokim dihanjem. Nekaj časa poskušam gledati naokrog, da vidim, kdo je blizu mene, ko se zavem, da je to glasno in globoko dihanje, ki je podobno Buddyju (klik), ko sredi največje vročine preveč teka naokrog, v bistvu moje.

Nikakor ne najdem pretirane motivacije. Gre predvsem za zavestno prepričevanje nog, naj se dvigujejo tako, kot je treba. Leva, desna, leva, desna. Na koncu vseeno prevlada navdušenje nad novimi cunjami, zaradi katerih se bom počutila kot pravi tekač (ampak šele potem, ko med vsakim tekom neham dihati kot konj).

Tistim ubogim 10 tedenskim kilometrom lahko zdaj pristavim 40 kilometrov, ki sem jih nabrala v prejšnjem tednu. Do Ljubljanskega maratona je še nekaj tednov in ob začetku malo lažjega tedna treningov me podplati že pošteno srbijo.

Imejte se radi.

xoxo
P

Trenutno poslušam: Boyce Avenue
Trenutno berem: Modern English Grammar
Trenutno gledam: Grey’s Anatomy
Foto dneva:

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *