Tečem z mislijo na pico z ananasom.

Boljše bo. Slabše, kot je bilo prejšnjič, ne more biti, si govorim, ko zavezujem teniske za drugi tek v enem tednu. Ob tem si jih ogledujem, saj mi je bilo rečeno, da izgledajo nekam preveč čiste. Pa kaj, to še ne pomeni, da jih nič ne uporabljam! (Khm, čeprav jih v bistvu res ne.)

Seveda me vse boli še od torka in misel na tek pač ni čisto nič vabljiva. A še enkrat se potolažim s tem, da slabše, kot je bilo prvič, ne more biti. Pa še z Rožnikom se mi ne bo treba ukvarjati, ker so četrtki namenjeni ravninski trasi. Torej dobrih 5 kilometrov, to bo šlo. To si na poti do Tivolija ponovim še večkrat.

Danes začnemo eno uro kasneje, zato me valda zebe še precej bolj kot v torek. Melita tokrat zaključi pred mano in čisto nasmejana pride do mene: “Ne bi jaz imela zdaj pred seboj še eno uro teka,” pravi, vesela, da je končala, ker bo lahko veselo (in zasluženo) napadla McDonalds.

O tem razmišljam prvih 500 metrov teka. Kako močno bi pasal McDonalds. Ali pa pica z ananasom. Ali testenine. Ali pa čokolada.

Potem mi hrana ne paše več, ker mi valda postane slabo. Ekstremno počasen tempo začetnikov je zame prehiter in mu več ne morem slediti, zato se moram hoje poslužiti prej kot vsi ostali. Ker smo na osvetljenem delu, mi ni treba nikomur slediti, zato hodim, dokler se nihče ne obrne nazaj. Ker valda, čeprav mi ne gre, pa tega ne sme nihče opazit. Takoj ko se nekdo obrne nazaj, se pretvarjam, da sem upočasnila šele zdaj. In tečem naprej, v pričakovanju uradne pavze s hojo za celotno skupino. Kakšno olajšanje.

Občutek imam, da tečem že celo večnost, zato si drznem preveriti, kakšno razdaljo in čas kaže nesrečni Garmin. Nič pretirano obetavnega – kilometer in pol. Pod brado v svojem stilu zamrmram par grdih besed in poskušam noge prepričati, naj malo pohitijo, da ne ostanem sama sredi (zame vseeno preveč mračnega) Tivolija.

Preostanek poti se ukvarjam s tem, zakaj je samo zame to tako težko. Zakaj sem edina, ki se vidno muči z manj kot petimi kilometri. V glavi si predvajam posnetke zgodb tistih ljudi, ki so mi govorili, kako so s skoraj nič treninga polmaraton lahko pretekli pod dvema urama. Jaz pa v eni uri komaj pretečem pet kilometrov. In to z zelo počasnim tempom. In vmesno hojo. Ne razumem, zakaj je za nekatere lahko tako enostavno, medtem ko se na drugi strani borimo za preživetje.

Bitko s tem bijem do konca in si rečem, da zdaj je bilo pa to res zadnjič. Da ni vredno trpljenja. Na koncu mi pa še nekdo od sotekačev reče, da mi gre super. Da izgledam čisto sveže. Ne rečem nič, ampak si samo mislim svoje in z mislijo na toplo odejo odidem direkt domov. (Ne, tudi tokrat mi ni bilo čisto nič vroče, kot je pred tekom znova “modro” napovedovala Melita.)

Na drugi strani me zdaj, ko to pišem, že pošteno srbijo podplati, saj že nekaj dni nisem tekla. Ampak do tega še pridemo.

Trenutno poslušam: MRFY
Trenutno berem: Into the Water
Trenutno gledam: Chips
Citat dneva: “It was being a runner that mattered, not how fast or how far I could run. The joy was in the act of running and in the journey, not in the destination.” -John Bingham

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s