Blog

Jaz ne tečem. To ni zame.

No, danes grem pa res, si rečem in začnem po omari premetavati oblačila v upanju, da najdem nekaj primernega za mučenje, ki me čaka v naslednji uri. Dobro se zavedam tega, da je tek zdrav in da baje na neki točki v tem začneš uživat, a meni nikoli ni bilo čisto jasno, kako do tega pride.

Zavežem teniske, očala pustim doma (kot da ni že dovolj vsega, še slepa bom) in se odpravim. Že pridem 200 metrov od doma in se spomnim, da je športna ura ostala doma, zato se še enkrat vrnem v stanovanje. Ker brez tega pa ne grem tečt, če že trpim, naj bo to vsaj nekje zabeleženo.

Celo pot do Tivolija preklinjam, ker je februar in je zunaj mrzlo, jaz pa sem oblečena ravno toliko, kot bi bila v normalnih razmerah sredi aprila. Ampak Melita pravi, da mi bo vroče, zato jo poslušam. Prepričujem se, da mi bo šlo, da moram preživeti samo slabih 5 kilometrov, saj se bo tekaška skupina usmilila začetnika, ki se zadnjega pol leta praktično ni premaknil, in spremenila traso. Glede na to, da je torek, sicer redna trasa pomeni tek na vrh Rožnika, zato mi že ob sami misli nanjo postane slabo.

No, moja pričakovanja usmiljenosti se vse prej kot uresničijo. “Danes gremo pa na Rožnik,” rečejo s prevelikim nasmehom na obrazu.

Tiho preklinjam od samega začetka, skoraj bruham že pod Rožnikom. Ampak odnehati ne morem, ker seveda nimam ne očal ne tiste smešne luči, ki si jo daš na glavo, zato moram slediti ostalim. Do vrha Rožnika skoraj bruham še približno trikrat, se končno psihično pripravim na spust, ko izvem, da gremo prej še malo okrog. Ne še dol.

Komaj sledim, a nehat na sredi temnega hriba preprosto ne morem, ker potem ostanem sama v temi. Na neki točki se vprašam, ali me bolj bolijo noge, pljuča ali želodec, ki je čisto pripravljen, da se znebi vse zaužite hrane v tistem dnevu. Pa tako dobra kremšnita je bila.

Čisto iskreno še vedno ne vem, kako sem prišla do konca brez da bi koga pobruhala, napizdila ali potisnila pod breg s poti na Rožniku (mogoče sem malo razmišljala že o tem, da dol vržem kar sebe).

Ne morem, grem domov, je vse, kar uspem na koncu izustiti Meliti. In se smilim sama sebi.

To je bilo 28. februarja. 14. avgusta sem izpolnila prijavo za polmaraton.

Ampak več o tem kdaj drugič.

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: Ed Sheeran
Trenutno berem: Into the Water
Trenutno gledam: Grey’s Anatomy
Citat dneva:
“I believe the most important single thing, beyond discipline and creativity, is daring to dare.”Maya Angelou

1 thought on “Jaz ne tečem. To ni zame.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *