Blog

“Pa saj ti zagotovo lahko 10 kilometrov pretečeš v manj kot 50 minutah”

Tale blog je bil kar nekaj časa na čakanju, ko sem bila junija prisiljena pritisniti tekaško pavzo, priznam, da je nekako minila tudi volja do deljenja tekaških misli na tej strani, ki pa se je v zadnjih dneh, ko sem razmišljala o celotni sezoni, kar precej hitro vrnila. 🙂

Če hočemo začeti na začetku, se moramo v bistvu vrniti skoraj do konca zime oziroma začetka letošnje pomladi, ko se je začela pojavljati precej nenavadna utrujenost. Ker sem takrat kar veliko trenirala, sem jo najprej pripisala temu, nekaj mesecev kasneje pa dejstvu, da sem delala dve (v tistem trenutku) precej naporni službi. Temu so jo v veliki večini pripisovali tudi vsi, s katerimi sem se o tem pogovarjala, zato sem nanjo poskušala pozabiti. Dokler se ni spremenila v to, da sem spala po 10-12 ur na noč in še vedno komaj vstala, popoldne pa ni šlo brez vsaj eno uro dolgega power napa.

Šele konec junija (po tekaški pravljici v Nemčiji, ki je tudi zadnja objava na tem blogu) sem se spravila v ordinacijo, kjer je bila seveda diagnoza slabokrvnost in začetni preplah za slabo delujočo ščitnico, ki pa se je na koncu hvala bogu izkazal za lažnega. Takrat sem si kar precej razbijala glavo s tem, kako sem lahko dovolila, da je postalo tako hudo in same sebe nisem poslušala že prej. Ker takrat lahkoten tempo ni obstajal več, težko je bilo pretečt tudi en kilometer. Ah kaj, včasih je bilo težko prilezt tudi do Uroševega stanovanja v tretjem nadstropju. 🙂 Zdi se mi kar neverjetno, da sem junija sploh uspela v časovnem limitu zborbati 25 kilometrov s 1600 metri vzpona. 🙂

Takrat so vsi cilji za preostanek tekaške sezone poleteli skozi okno. Ravno danes sem rekla Urošu, da takrat iskreno nisem bila prepričana, če bom sploh še kdaj lahko tekla in če bom sploh še kdaj lahko imela rada tek. Ne spomnim se več točno, koliko časa je bilo pavze, ampak tek sem čisto opustila do trenutka, ko se zjutraj po zelo dobrem spancu nisem počutila čisto zanič. Pa še takrat sem začela zgolj s tekom do Tivolija in nazaj – kar je takrat točno štiri kilometre in nič več, pa še za to nisem gledala na uro, saj sem vmes hodila.

Potem sem občasno začela dodajati res lahkotne pohode v hribe, vsi so me že spraševali, zakaj tako malo tečem, kakšni so cilji za ljubljanski maraton in vsakemu je bilo težko razložiti to, da če bom do ljubljanskega maratona dosegla to, da bom z veseljem obula tekaške copate, neverjeten dosežek.

Zato sem se tudi prijavila na rekreativni 10-kilometrski tek in vse neverjetne časovne cilje, ki sem jih imela na začetku sezone, pustila doma, polega tega pa sem se še dan pred tem selila in so bile noge tudi zaradi tega malenkost nehvaležne. 🙂

Kar nekaj vprašanj je bilo tudi glede tega, zakaj neki ne tečem polmaratona, če sem ga že lani in če sem letos že dva. Potem so se vrstila vprašanja, kakšnega tempa si želim za desetko, češ da jaz zagotovo lahko tečem pod 50 minutami.

Stvari nikoli niso tako preproste, kot se zdijo navzven in skoraj nikoli tako rožnate. 🙂 Zato sem neverjetno ponosna na to, da sem v nedeljo sploh stala na štartu ljubljanskega maratona, ker se je to še junija zdelo popolnoma nedosegljivo in nemogoče.

In tudi na to, da si v trenutku, ko pišem to, sploh upam sanjati, kaj vse je lahko dosegljivo v prihodnjem letu oziroma v prihodnji sezoni.

Seveda si bi želela desetko preteči pod 50 minutami in polmaraton pod dvema urama, ampak so v življenju nekatere stvari bolj pomembne od tega, kar na koncu ene tekme pokaže ura. 🙂

Imejte se radi.

xoxo
P

Trenutno poslušam: Tom Odell
Trenutno berem: Running Like a Girl
Trenutno gledam: The Crown
Foto dneva:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *