Blog

Prestiž v Nemčiji oziroma prva prava trail tekma

»Čestitamo, ste eden izmed zmagovalcev fotografskega natečaja v organizaciji Intersporta in Salomona.« To je bila zadeva e-maila, ki me je pričakala na zelo sončen in natrpan petek dopoldne, tik pred potovanjem na Škotsko.

Prebrala sem jo vsaj petkrat in šele potem dojela, da je res. Da mi je uspelo na natečaju, na katerega sem do takrat morda malenkost že pozabila. Seveda nečemu takšnemu ne rečeš ne (čeprav takrat še nisem čisto dobro vedela, kaj me čaka), zato sem takoj poklicala Uroša in ga vprašala, če bi šel z mano za tri dni v Nemčijo.

Na koncu se je izkazalo, da bo v tem vikendu treba premagati še 25 kilometrov in 1600 metrov vzpona, ampak vseeno ne rečeš ne!

Vsi so dvomili, dvomila sem tudi sama vase, ampak vikend je prišel in se začel z zgodnjim jutrom na Brniku. »Ljubljana-München: odpovedano« Zadnje čase z Urošem nimava pretirane sreče s potovanji, zato ta odpovedan let v bistvu ni bil nikakršno presenečenje. Ampak se je vse končalo lepo in sva bila še dopoldne na končni destinaciji – v objemu gora v Garmisch Partenkirchnu (kamor naju je iz letališča pripeljal osebni šofer).

V hotelu naju je pričakala hrana, kava in en kup Salomon tekaške opreme. Šele takrat me je zadelo, da me čaka vikend kot ga najverjetneje ne bom več doživela. 🙂

Predvidevam, da bo o celotni izkušnji pisal tudi Uroš, zato se bom sama bolj osredotočila na sobotno tekmo – na 25-kilometrsko razdaljo na največjem nemškem trail festivalu Zugspitz Ultratrail. Ljudje v Sloveniji, ki precej radi podvomijo v moje ambiciozne tekaške podvige, so tudi meni v glavo uspeli vbiti kar precej dvoma, zato sem bila že na briefingu večer prej kar pošteno zelena (in na teku z enim in edinim Gregom Volletom), ampak me je Uroš uspel spraviti na štart in misel, da bo z mano do konca, me je vseeno malenkost tolažila.

Začelo se je super, v centru mesta, po asfaltu. Ki seveda ni trajal dolgo. 🙂 Po manj kot dveh kilometrih se je začelo vzpenjati in to čisto nič prijazno, kar takoj smo lezli navzgor po nekem smučišču, zaradi štarta ob devetih zjutraj pa je bilo takrat tudi že pošteno vroče. To je bilo prvič in tudi edinokrat, ko sem rekla, da bi morda raje nehala in ne bi šla več naprej (ker je bilo res res strmo!).

Na prvo kontrolno točko sva prišla pol ure pred časovnim limitom in tako nadaljevala tudi naprej. Niti ene kontrole nisva lovila v zadnjih minutah in moram reči, da si to (poleg tega, da vmes nisem rekla NIKOLI VEČ) štejem kot enega izmed največjih dosežkov tistega dne.

Po prvi kontrolni točki je sledilo nekaj zelo dobrodošle ravnine, potem pa drugi najhujši vzpon mojega življenja. Gor, gor, gor, gor in še enkrat gor. Tukaj je bilo res kar precej težko in tehnično, hkrati pa še noro vroče. 🙂 Na drugo postajo sem prisopihala že pošteno lačna (čeprav sem vmes pridno jedla Frutabele in pila izotonik) in prepričana, da je najhujše že mimo, ker je ura kazala že kar precej vzpona. Ampak, in your face, Polona, to ni bilo še nič, ker je sledil še najhujši vzpon mojega življenja, ki je s seboj prinesel še drugo krizo te tekme in manjši napad panike, da »tja gor pa res nimam več moči it«.

Nekako je šlo, sicer po polžje, ampak je šlo in proti vrhu sva zagledala dve kolegici (prav tako del našega tekaškega vikenda), ki sva ju izgubila že v prvih kilometrih in ju zdaj skorajda uspela ujeti. Spust sem komaj čakala več ur, ampak na koncu sva za 5 kilometrov navzdol potrebovala skorajda več časa kot za celoten vzpon.

»Ej, Uroš,« sem se drla po hribu navzdol, kjer je bil nekaj deset metrov pred mano. »Glej me, pingvin sem.« Ker seveda noge niso šle več nikamor, sem precejšnji del tega spusta preživela ob dretju »ping, ping, ping, ping, ping.« (Iz česar se Uroš seveda še vedno malenkost norčuje. 🙂 )

Kolegici sva uspela ujeti na zadnji postaji, takrat sva se oba zavedla, kako dobro nama gre, in se počasi premikala proti cilju, po resnično tehničnem in zahtevnem spustu, ki je bil poln drsečih skal, potočkov, ponekod tudi res nesramnega blata, ki je kar klicalo po tem, da se zvalim vanj. A oprema je zdržala – Salomon XA Enduro so preživeli vse spotikanje ob kamne in čeprav sem jih obula prvič, minimalno količino žuljev.

No, v cilju sva bila po skorajda točno šestih urah, če koga slučajno zanima čas, ki se meni zdi totalno nepomemben. Tam pa naju je že takoj čakala hrana s pijačo po izbiri in taksi, ki naju je odpeljal v hotel skorajda v tistem trenutku, ko sva si tega zaželela.

Brez Uroša, ki je v tistih šestih urah res lepo skrbel zame, mi ta podvig v čudovitem okolju s še lepšimi razgledi seveda ne bi uspel. 🙂

Pa naj še kdo reče, da je sodelovanje v nagradnih igrah brezveze!

Trenutno poslušam: Harry Styles
Trenutno berem: Tekač.si
Trenutno gledam: Dnevnik
Foto dneva:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *