Blog

Zakaj sploh teči s tekaško uro?

Dve leti nazaj nisem imela pojma, kako tekaške ure sploh izgledajo (morda sem imela samo občutek, da so to neke res grde naprave) kaj šele kako in zakaj se jih uporablja.

Potem pa me je zelo hitro začelo zanimati, kako daleč tečem in kako počasi tečem. S srčnim utripom pa priznam, da se še do danes nisem ravno pretirano ukvarjala. In tako sem si dve leti nazaj za nagrado, da sem se lotila ene tako neverjetno strašne stvari, kot je tek, privoščila eno res preprosto tekaško uro. Ko gledam nazaj, bi bilo morda takrat tisti denar bolj pametno investirati v ene res dobre tekaške copate, ampak zgodovino težko spreminjamo.

Garmin Forerunner 25 je bila ura, za katero ne morem ravno trditi, da je z mano naredila veliko število kilometrov, je pa z mano preživela vse od prve tekme nasploh, prve desetke, polmaratona in prvega trail teka. Že takrat mi je bil izgled pomemben, zato sem se odločila za najbolj stajliš uro, ki sem jo v tistem cenovnem rangu lahko našla, vse ostale funkcije pa mi niso bile tako pomembne (kako zelo neumno in kako zelo pričakovano).

Tako nisem predvidela, da zaradi majhnega ekrana in vedno večje dioptrije med tekom najverjetneje ne bom ravno veliko videla, kar je pomenilo, da od nje nisem imela ravno velike koristi. Na majhen ekran so stlačeni vsi mogoči podatki, od katerih sama nisem videla skoraj nobenega.

To je bil v bistvu glavni razlog, da sem se lani odločila za menjavo (in to, da sem pretekla prvi polmaraton, kar se mi je še na začetku leta 2017 zdelo praktično nemogoče, zato sem potrebovala nagrado) in izbrala Suunto Spartan Sport. Seveda v beli barvi, ker mi je bil izgled pri uri takšnega cenovnega ranga seveda najbolj pomemben. 🙂 Ravno tako sem si želela, da jo lahko nosim ne samo na tek, ampak tudi na vse intervjuje, sestanke in ne nazadnje v službo.

Pri uri mi je kar se tiče vsakodnevne aktivnosti najbolj všeč to, da te z vibriranjem opomni, ko dosežeš 10 tisoč korakov (kar je za nekoga, ki dela v pisarni v bistvu kar velik dosežek) in velika številčnica, zaradi katere tudi zelo hitro vidiš samo uro.

Kar se tiče teka kot prvo neverjetno cenim, kako hitro najde GPS signal. Garmin je včasih potreboval tudi po 15 minut, in s tem precej podaljšal stanje na mrazu pred začetkom teka. Druga stvar pa to, da se moje precej slepe oči hitreje orientirajo in na ekranu dovolj hitro opazijo želeni podatek, še preden se nekje sredi Rožnika spotaknem. Zame osebno so poleg pretečene razdalje in časa najbolj pomembni podatki še trenutni tempo, vzpon in v zadnjem času še kadenca teka. Ekran je ravno dovolj velik, da te stvari dovolj hitro opazim tudi brez očal.

Ura pa seveda ponuja še ogromno ostalih funkcij, od načrtovanja treninga, (baje lahko na njej načrtuješ tudi intervale, a je bilo moje iskanje te funkcije za zdaj neuspešno), do predvsem navigacije – če imaš tako slabo orientacijo kot jaz, preprosto potrebuješ nekaj mehanskega, na kar se lahko zaneseš v primeru zgrešenega odcepa ali poti. Priznam, da bi se v temi zgubila še na Rožniku, če bi kdaj tekla sama.

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: MRFY
Trenutno berem: The American Drifter
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:

2 thoughts on “Zakaj sploh teči s tekaško uro?

  1. Lepo in dobro uro imaš. Tudi mene je pred leti mikal Suunto. Potem pa sem Kupil Garmin Forerunner 235, ki je tudi natlačen s funkcijami in je lahko berljiv z velikimi številkami ter z stalnim merjenjem utripa na zapestju. Predvsem me je v nakup prepričalo to, da je vse v slovenščini. Gps signal pa dobi takoj. Včasih še v hiši, če stojim pri oknu.
    Če sem pošten, mi je pa še najbolj všeč to, da me zjutraj zbudi z vibriranjem na roki 🙂

    1. Tudi sama sem se pri menjavi nagibala k točno temu Garminu, pa je potem prevladal Suunto predvsem zaradi malenkost bolj elegantnega videza, da ga lahko nosim še v službo. 🙂 kar se tiče funkcij sta pa zagotovo čisto konkurenčna. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *