Blog

Praznovanje prve prave tekaške obletnice

Kdo bi si mislil, ampak leto je naokrog in v sredo bo moja prva prava tekaška obletnica. Ja, eno leto mineva od tistega znamenitega teka, ko sem na Rožniku skoraj pustila kremšnito, dušo, še kaj drugega in bila zelo blizu tega, da tekaško družbo potisnem nekam v jarek.

Strava ne laže, tako da so številke tistega teka še vedno zabeležene in zelo dobro pokažejo, da res ni bilo vse skupaj tako zelo preprosto. In kaj se je od takrat spremenilo?

Še vedno je tek vse prej kot preprost, ampak tokrat iz drugih razlogov. Pred enim letom telo dejansko ni bilo zmožno niti tistega kratkega napora, pred katerega je bilo postavljeno. Zdaj mu sama zadajam vedno večje napore, tako da se mora vedno znova prilagajati in ob tem jokati in stokati. A če mi bi pred enim letom nekdo rekel (in mi tudi je), da bom še v letu 2017 tekla 10 kilometrov, bi se mu smejala. Če bi mi rekel, da bom tekla polmaraton, bi ga najverjetneje udarila.

Zavedam se tega, da je važna pot in ne cilj, ampak sama sem človek izzivov. Izzivi vse skupaj naredijo občutno bolj zabavno, včasih prinesejo tudi kaj pozitivnega in občasno malo motivacije. Ampak tako, kakor prinesejo vse pozitivne stvari, prinesejo tudi občutek krivde, občutek, da treniraš premalo in še kaj drugega. Bomo pa danes vseeno pozitivni in se bomo temu izognili. 🙂

Kaj mi ob tem, da zdaj pa res že eno leto tečem, pomeni ta refleksija? Predvsem to, da sem sposobna veliko več, kot si mislim. Pomeni mi to, da že eno leto vztrajam v športu, ki sem ga od malih nog prezirala in ga nikoli nisem razumela. To, da ta odpor z vsakim tekom bolj izginja in mogoče sem pripravljena priznati, da imam tek rada in mogoče res brez njega ne morem več. (Tek v klanec bomo tokrat izpustili, ker danes smo pozitivni.) (Pa tek v polarnem mrazu tudi.)

V bistvu sem s pomočjo teka odkrila eno popolnoma novo plat sebe – in sicer to, da trmo lahko uporabim tudi v dober namen, in da ni vedno tako zelo negativna stvar. Pa tudi to, da je motivacija eno navadno sranje, ker pride in gre in se nanjo ne moreš in ne smeš zanašati, ampak za vztrajnost potrebuješ veliko več.

Dala sem čez vse od tega, da se skoraj nisem pojavila na štartni črti svoje prve desetke, do tega, da sem zaradi kriz, ki so se vrstile ena za drugo, za prvi polmaraton nehala trenirati več kot en mesec pred tekmo. Soočila sem se s tekaškim kolenom, vnetjem pokostnic, za kratek čas celo z bolečinami v stopalu – učbeniški primer vseh tekaških poškodb, ki se pripetijo začetnikom. Zaradi tega sem se bila prisiljena zapreti v telovadnico in se tam še na enem novem nivoju naučila, česa vse je sposobno moje telo. Ja, ogromno stvari se lahko zgodi v enem letu.

Tako da ob svoji prvi obletnici maham in čas preživljam na toplem – teku se v teh dneh odpovedujem in se raje zapiram v telovadnico, ker žal, telo se v enem letu lahko prilagodi samo določenemu številu stvari. In polarni mraz zagotovo ni ena izmed njih. 🙂

Imejte se radi.
xoxo
P

Trenutno poslušam: Harry Styles
Trenutno berem: urnik za marec
Trenutno gledam: One Tree Hill
Foto dneva:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *